Lokomocijska terapija

Lokomocijsko procesiranje je skupno ime za več različnih tehnik, ki jih je razvil svetovno znani diplomirani psiholog Živorad Mihajlović Slavinski. Vsem tehnikam je skupno, da uporabljajo gibanje in premikanje z enega mesta na drugo (spremembo položaja in gibanja v prostoru) z istočasno koncentracijo na elemente doživljanja: slika, čustvo, misel, telesna senzacija.

Dr. Erica Bourguignon je raziskovala vedenje ljudi v transu v različnih religioznih izkušnjah. Ugotovila je, da različni telesni položaji izzovejo posebne telesne in psihološke spremembe. Ugotovitve psihologa V. F. Emersona so dodatno potrdile, da različni telesni položaji vplivajo na duševne funkcije.

Antropologinja Felicitas D. Goodman (1914–2005) je z raziskovanjem odkrila, da so se v starejših civilizacijah uporabljali ritualni telesni položaji, ki so pripeljali do spremenjenih stanj zavesti. Pojavljajo se kot položaji, v katerih smo daljši čas (zazen, lotos) ali krajši čas (Tai Chi) – v katere vstopamo z lahkotnim stalnim gibanjem in iz njih tudi izhajamo.

V energetskem smislu je človeško telo sestavljeno iz milijarde celic, ki skupaj delujejo kot energetske “antene” – prejemniki in prenosniki informacij. Z gibanjem in spremembo položaja se lahko sprožijo različne reakcije v telesu in zavesti.

Travme in neprijetne izkušnje lahko povzročijo neravnovesje magnetne usklajenosti telesnih osi. Ko neprijetna izkušnja spremeni njihovo orientacijo, je rezultat lahko čustveni in psihološki problem. Problem vztraja, dokler se neusklajenost ne odpravi.

Zavzemanje različnih telesnih položajev s koncentracijo na doživljanje in prehod z enega položaja na drugega lahko podpira sinhronizacijo telesnega sistema. Istočasno se dogajajo spremembe v zavesti klienta in omogočajo odpravljanje nezaželenih elementov neprijetnih izkušenj.